ponedeljek, 16. januar 2017

Prava edinost je samo v Katoliški Cerkvi




Ta teden se v sredo začenja molitvena osmina za edinost kristjanov. Za seboj ima že bogato zgodovino, saj se je začela moliti pred več kot sto leti na pobudo ameriškega frančiškana Paula Wattsona. S svojo skupnostjo, ki se je v celoti spreobrnila in bila sprejeta v Katoliško Cerkev, je želel prispevati k ekumenizmu. Kot spreobrnjenec se je dobro zavedal, da je pravi in edini cilj ekumenizma vrnitev izgubljenih in nasploh sprejem vseh ljudi v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Tedanji papež sv. Pij X. je blagoslovil to delo, njegov naslednik Benedikt XV. pa je spodbujal širitev te pobude po vsem svetu.

Tako se je od leta 1909 molilo z naslednjimi nameni:

1. dan: Katedra svetega Petra v Rimu – molitev za spreobrnjenje vseh v zmoti,

2. dan: molitev za spreobrnjenje vseh v razkolu,

3. dan: prikazanje judovskemu spreobrnjencu Marie-Aphonseu Ratisbonnu – molitev za spreobrnjenje luteranov in evropskih protestantov,

4. dan: sv. Neža – molitev za spreobrnjenje anglikancev,

5. dan: molitev za spreobrnjenje ameriških protestantov,

6. dan: molitev za spreobrnjenje slabih katolikov,

7. dan: molitev za spreobrnjenje Judov,

8. dan: molitev za spreobrnitev muslimanov in nevernikov.

Kardinal Giuseppe Siri, eden najodločnejših pravovernih kardinalov v burnih letih po II. vatikanskem koncilu, je nekoč izjavil, da pravi ekumenizem ni v tem, da se srečamo na polovici mosta, temveč v tem, da se v ljubezni zgradi veliko mostov, pri čemer moramo ostati na pravi strani brega. Žal so ekumenska prizadevanja danes prepogosto razumljen kot nekakšen implicitni relativizem, češ saj je pravzaprav vseeno kateri krščanski skupnosti kdo pripada. Važno naj bi bilo le, da se dobro razumemo med seboj. Tako mnenje je seveda nesmiselno. Če bi bile vse krščanske skupnosti enako zanesljiva pot do odrešenja, potem ne bi imeli nobenega resnega razloga, da ostanemo katoličani. Edini smiselni kriterij bi postalo ugodje in dobro počutje v določeni skupnosti. Čeprav moramo izboljšanje odnosov med različnimi kristjani pozdraviti, se moramo pri tem nevarnosti čedalje bolj prisotnega relativizma vseskozi zavedati ter se je varovati.

Zavedati se moramo da Cerkvi odtujitev mnogih ljudi in obstoj najrazličnejših sekt ne odvzema njene popolnosti. Cerkev ni sestavljena iz različnih skupin razpršenih po svetu, ki bi jih morali »sestaviti« kakor sestavljanko. Dokument Dominus Iesus, ki ga je papež sv. Janez Pavel II. potrdil leta 2000, pravi , da kljub razkolom med kristjani resnična Kristusova Cerkev popolnoma obstaja v Katoliški Cerkvi. Dokument priznava obstoj nekaterih drugih resničnih Cerkva, in sicer tistih, ki imajo ohranjeno apostolsko nasledstvo (episkopat) ter evharistično daritev, niso pa združene s papežem in kot posledico te ločenosti nosijo breme nepopolnega in zgodovinsko izmaličenega verovanja. Mednje sodijo pravoslavne in druge vzhodne Cerkve. Nikakor pa kot pravih Cerkva ne moremo priznati najrazličnejših protestantskih skupnosti, ki nimajo veljavno posvečenih škofov ter evharistične daritve. Zanje dokument uporablja izraz »cerkvena skupnost« ali »denominacija«. Po zakramentu krsta so sicer tudi protestanti pridruženi Kristusu, a njihova skupnost s Kristusovo Cerkvijo je zelo nepopolna.

Molimo torej v duhu pravega ekumenizma brez oziranja na mnoge pastirje, ki so na žrtveniku lažnega ekumenizma žrtvovali Gospodovo misijonsko naročilo! Ne moremo namreč reči, da nekoga zares ljubimo, če ne želimo njegovega spreobrnjenja, pa naj bo to član naše družine, prijatelj, sodelavec ali pripadnik katere od drugih veroizpovedi.

ponedeljek, 09. januar 2017

O obrekovanju kardinala Burkea



Gabon: duhovnik podeli kardinalu novomašni blagoslov
Pričujoči prispevek smo pripravili z žalostnim občutkom. Obravnava namreč tematiko, ki v Cerkvi ne bi smela imeti prostora, posebno ne v svetem božičnem času. A vse od objave »dubia«, o katerih smo poročali na blogu, se kampanja osebnih napadov, obrekovanj, zavajanj in preprostega laganja usmerjena proti vsem kritičnim glasovom ni končala. Tako smo tudi v slovenskem prostoru lahko slišali kar nekaj močno »usmiljenih« besed na račun kritikov apostolske spodbude Amoris Laetitia, posebno še kardinala Raymonda Burkea.

Kakor bi se vsak mož vreden svojega imena postavil v bran, če bi kdorkoli obrekoval njegovo ženo ali mater, se čutimo tudi mi dolžne postaviti se v bran vsem tistim, ki so zaradi svoje ljubezni do Boga in njegove Cerkve deležni podtikanj in podlih napadov.

Cestnikove skrivalnice

Začeti moramo z odzivom najbolj internetno aktivnega slovenskega teologa, patra Branka Cestnika. Slednji je na svojem blogu pred kratkim objavil analizo sedanjega dogajanja v Cerkvi pod naslovom Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška. Čeprav je že prej večkrat izražal stališča, ki ga jasno uvrščajo v t. i. »progresivni pol«, je pater Cestnik doslej vsaj skušal ohranjati določeno distanco. Tako je npr. prevedel tudi enega od zapisov nemškega filozofa Roberta Spaemana, o katerem smo poročali tudi na blogu Ad Dominum. Ne glede na to je Cestnik v zadnjem članku opustil vse pretveze po umirjenem, argumentiranem diskurzu.

Spornih in zavajajočih trditev v članku kar mrgoli, v nadaljevanju bomo zato izpostavili le najočitnejše. Najbolj v oči bodejo floskule o bitki proti ubogim. Kritike naj ne bi vodila iskrena skrb za Cerkev ter do najbolj ubogega med ubogimi, se pravi do Kristusa v zakramentu sv. evharistije, temveč naj bi jih motilo papeževo kritiziranje kapitalističnega sistema. Trditev je tako absurdna, da se mora bralec resnično vprašati, ali Cestnik s tem misli resno. Sedanji papež uživa naravnost neobičajno podporo skorajda vseh največjih svetovnih medijev, ki so njegovega predhodnika Benedikta XVI. praviloma hudo kritizirali, sprevračali njegove besede, potencirali vtis o popolnem kaosu v Vatikanu ipd. Večino omenjenih medijev obvladuje prav veliki mednarodni kapital. Prav tako se papež pogosto srečuje z »velikimi« tega sveta, pred kratkim je tako npr. gostil Tima Cooka, voditelja korporacije Apple, s katerim sta se zavzela za poglobljeno sodelovanje. Čedalje boljše odnose vzpostavlja tudi s totalitarno Kitajsko, kar pri številnih preganjanih kitajskih katoličanih sproža vedno večje občutke zapuščenosti, o čemer je že večkrat podrobno pisal vatikanist Sandro Magister. Vseh teh potez nočemo a priori kritizirati, verjamemo, da jih vodi iskrena skrb za dobrobit Cerkve. A trditi, da je papež Frančišek nekakšen osamljen borec proti »velikim in mogočnim«, kritiki pa sodijo med »sovražnike ubogih«, ni le popolnoma napačno, je v neutemeljenem podtikanju naravnost groteskno.

Cestnik nato zapiše, da je italijanski škof Bruno Forte eden najvidnejših teologov našega časa. To je isti Bruno Forte, ki je skušal v dokumente prve sinode o družini vključiti tri pozitivne odstavke o homoseksualnosti, čeprav o njih na sinodi skorajda ni bilo debate, kar so številni sinodalni očetje takoj izpostavili in Fortejev aktivizem tudi črtali iz končnega sinodalnega poročila. 

Cestnik tudi zamolči, da je do zamenjave kanclerja Malteškega viteškega reda
Albrechta von Boeselagerja prišlo zaradi dokazov o večletnem zavestnem plasiranju aboritvne in neabortivne kontracepcije, za katero je stal prav odstavljeni kancler. Poleg tega predstavlja Malteški viteški red suveren subjekt mednarodnega prava, ki ne stoji pod pristojnostjo papeža. Vitezi lahko skratka svoje notranje zadeve urejajo skladno s svojo voljo, zato je njegovo pisanje o tem, da papež zamenjave ni odobril, popolnoma irelevantno.

Cestnik nadalje citira »dvornega« vatikanista Andrea Torinellija, ki pravi, da bi morali kardinali čakati več let na odgovor Kongregacije za nauk vere. Zamolči pa to, da je bilo kardinalom s strani papeža sporočeno, da uradnega odgovora ne bodo dobili. Kardinal Gerhard Müller  je kot prefekt Kongregacije javno povedal, da mu je papež ukazal, da ne sme odgovoriti ter da bi to lahko v nasprotnem primeru storili v zelo kratkem času.

Končno Cestnik štiri kardinale označi za »tridentinske nostalgike« in jih primerja s šovinističnimi nacionalisti. Trditev ni podkrepljena z nobenim dokazom, izraža le avtorjev prezir do vseh, ki se ne strinjajo z njegovo vizijo. Kardinal Burke ni nikoli kakorkoli zanikal vrednosti II. vatikanskega koncila, poudaril pa je potrebo po pravilni interpretaciji, kar je navsezadnje večkrat izpostavil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.


Spletno usmiljenje

Kmalu po objavi Cestnikove pisarije so se vključili nekateri avtorji tudi na družbenih omrežjih. Gospa srednjih let (njeno ime ni bistveno) je tako npr. na Facebooku objavila nekaj slik papeža v neformalnih pozah in nekaj slik kardinala Burkea pri letnih posvečenjih duhovnikov Inštituta Kristusa Kralja. Ob tem je vredno omeniti, da ima ta duhovniška bratovščina v svojih vrstah desetkrat manj duhovnikov kot slovenske škofije. Ne glede na to pa se lahko pohvali kar s trikrat več bogoslovci v prvem letniku študija. Podatki so dovolj zgovorni sami zase.

Svoje »usmiljenje« so slovenski »progresivci« pokazali v komentarjih. Kardinal Burke je postal »kardinal burkež«, »čipkasti kardinal« ipd. Med drugim smo izvedeli, da naj bi bil v službi bogatinov tega sveta, da se maščuje za odstrižene privilegije, da je velik farizej in celo, da naj bi kot škof ščitil pedofilske duhovnike, kar so seveda popolne klevete. Srž kritike bi lahko skrčili v naslednjo poved: »Burke nima prav, ker nam ni všeč njegov stil oblačenja.«

Očitno je, da nihče od komentatorjev kardinala ne pozna. Ne vedo, v kakšnih razmerah živi, ne vedo, kakšen je osebno. Očitati nekomu »farizejstvo« in »vzvišenost«, ker ob uradnih priložnostnih uporablja predpisano kardinalsko opravo in daruje sv. mašo v lepih liturgičnih oblačilih bi za vsakega katoličana moralo biti nekaj nepredstavljivega. Liturgična oblačila nimajo nič skupnega s posameznikovo osebno ponižnostjo ali pomanjkanjem le-te. Izražajo namreč slavo vstalega Kristusa. V vsej cerkveni zgodovini bi zaman iskali svetnika, ki bi kritiziral liturgična oblačila kot preveč razkošna in »neponižna«. Tako je sv. Frančišek Asiški, ki se je odpovedal vsakršnemu osebnemu premoženju, v svojih spisih jasno zapisal, da morajo biti liturgična oblačila in posode vedno najlepša in najboljša. Podobno tudi za sv. Janeza Marija Vianneya noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je arški župnik drugače spal na golih deskah. Navsezadnje je naš Gospod sam zavrnil Juda Iškarijota, ko je slednji dejal, da bi bilo olje in dišave, s katerim je bil maziljen, bolje prodati in izkupiček podariti revežem. In končno, mar sodobni progresivci pravoslavnim bratom očitajo, da njihova čudovita liturgična oblačila ter bogata liturgija izkazujejo prevzetnost in farizejstvo? Seveda ne, razlog za to pa vedo že sami.
  

Frančiškova prijatelja Kirill in Barolomej:
kljub stilu še nista postala tarča kritik
Zakaj torej Burke?

Kako si lahko torej pojasnimo toliko neosnovanih napadov na kardinala Burkea in druge kritike AL? Med nami je tudi kdo, ki je Burka osebno spoznal, govoril z njim, mu stregel pri sveti maši. Zato lahko trdimo, da so podtikanja o njegovi domnevni vzvišenosti in elitizmu le to – zlobna podtikanja. Kardinal Raymond Burke je osebno izjemno prijazen in skromen, konfliktov se skuša na vsak način izogibati. A v svoji zvestobi Kristusu in Cerkvi ne pozna strahu.

Burke nima »stolčka«, nima imena, nima denarja, nima titul in nima okostnjakov. Skratka, Burke lahko dela svoje delo, ne da bi se moral kogarkoli bati. Svojo pot v Rim si je tlakoval s svojim »pro-life« angažmajem ter resnično sposobnostjo na področju cerkvenega prava. Kot škof v Združenih državah Amerike se ni bal obsoditi nominalno katoliških politikov, ki so podpirali splav. Prav tako je vedno izražal svojo podporo t. i. »tradicionalističnemu« gibanju ter prizadevanjem za prenovo bogoslužja. S tem si je že v ZDA nakopal številne napade iz »progresivnih« katoliških krogov ter množičnih medijev. Trditi, da je Burke le nekakšen pajac v službi mogočnih tega sveta, zato ni le nepošteno, je bizarno. Zaradi svoje brezkompromisnosti in pokončnosti pa predstavlja priročnega žrtvenega kozla, na katerem si lahko nekateri potešijo svojo jezo.

Vse bralce zato vabimo, da dobrega kardinala, kot tudi vse druge, ki si prizadevajo za katoliško in apostolsko vero, vključijo v svojo molitev. Menimo namreč, da dobronamerna kritika ne more biti problematična, je celo nujna. Tako že v Apostolskih delih lahko beremo, da je Pavel ugovarjal Petru, ko slednji ni imel prav. Prav tako danes tisti, ki opozarjamo na nekatere stvari, ki se nam zdijo problematične, nočemo rušiti edinosti Cerkve, želimo ji služiti. 

Split: 40 dni za življenje - kardinal v molitvi pred porodnišnico

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...