ponedeljek, 22. avgust 2016

Ženska - duhovniško srce?

Pred kratkim je bilo iz najvišjih mest v Vatikanu sporočeno, da ostaja pot do posvečevanja žensk v službo diakona in duhovnika zaprta. Takoj so zakrožili trpki komentarji: papež, znova ujetnik svojega dvora, Petrov naslednik, zapreden v spone moške samozadostnosti, kurija vztraja v moški nadvladi nad ženskami.

Mnogi vijejo roke, češ, da v času, ko je v svetu prost dostop do vseh ključnih vodilnih mest, ostaja Cerkev slepa za potencial več kot polovice svojega občestva. Tako smo še vedno drugorazredni spol, se sliši mrmranje tudi v bolj zasebnih forumih. Vendar nič ne pomaga vzdihovanje, ko je toča že pobila. Ali pač? Pač pač, se ne dajo mnogi, ki pravijo, da smo zgubile bitko, vojne pa ne!

Pa me vprašate, kakšno vojno neki? In kakšno bitko vendar? Vojno za to, da se Cerkev vpreže v idejni voz borbenega feminizma, bitke na poti do tega cilja pa so se dogajale naravnost pred našimi očmi, pa če smo si bili to pripravljeni priznati ali ne. Njihovi rezultati? Večina obiskovalcev cerkva je ženskega spola, kateheti in pastoralni delavci prav tako, zaposleni v katoliških šolah se v zastopanosti glede na spol ne razlikujejo od tistih v državnih ustanovah, torej v prid ženske prevlade. Tovrstne kazalce se po navadi pospremi z zadovoljstvom, češ, ženske smo bolj duhovne, bolj zveste, manj površne kot so ubogi moški.

To slabo prikrito zaničevanje moškega sveta pa je dobilo krila, ko smo zavzemale njihovo zadnjo trdnjavo v Cerkvi – to je prezbiterij. Seveda so bili tudi drugi, globlji vzroki, zakaj so morale iz naših cerkva obhajilne mize, zakaj se je moralo postavljati oltarje v obliki mize, od kod potreba po laičnih delivcih Svetega obhajila in bralcih berila, prošenj, raznih uvodov in prinašanja darov na oltar. Če človek morda sluti, da je tu na delu prikrita ženska ambicija, se je to povsem jasno pokazalo v uvajanju ženskih ministrantov.

Zame je bil odločilen trenutek, ko sem v eni slovenskih župnij videla tri skoraj odrasle ministrantke, oblečene v albe in mašne plašče v roza barvi. To je bil trenutek, ko sem v vseh teh spremembah prepoznala rdečo nit, to je uvajanje prvin ženskega duhovništva, še preden ga je uvedel Sveti sedež. In to hkrati tudi pojasni ogorčenje nad papežem, ki ni želel z doktrino slediti »zahtevam življenja«.

A kot rečeno, to ljudi na terenu ne bo ustavilo, da bi nadaljevali z reformo, ki pa to niti ni. Vse naštete inovacije so namreč izjeme, ki jih je sveti oče dopustil, medtem ko jih je teren v reformni ihti pograbil in postavil za pravilo. Naj pojasnim s primerom. Cerkev je skozi stoletja vzgajala k pobožnemu prejemanju Sv. Rešnjega telesa kleče in na usta. In so prišle zahteve, da bi bilo lepo, da bi se Cerkev zavedala, da obstajajo situacije, kot je bolezen ali starost, ko človek ne more poklekniti in torej naj dopusti izjemo, da se lahko človek obhaja tudi stoje. A kaj, ko te dobrohotne izjeme mnogi škofje niso vzeli tako, kot je bila mišljena, pač pa so jo razvili do takšne skrajnosti, da ti duhovnik marsikje ne da obhajila, če poklekneš. Večkrat videno na lastne oči.

Podobno se je dogajalo z uvajanjem ministrantk, ki jih je sveti oče dopustil kot možnost, da so v pomoč duhovniku, če res ni nobene moške osebe na razpolago. A kaj, ko za mnoge ni bilo dovolj. Tako zdaj prihaja do absurdnih položajev, da tudi v župnijah, ki imajo čedno ekipo ministrantov, duhovniki želijo v korak s časom in uvedejo ministrantke. Rezultat je znan. In napovedan vnaprej. Fantje se umaknejo, ker so v letih, ko so dekleta razvojno še vedno pred njimi, neradi v njihovi družbi.

Saj lahko razumemo ta njihov tihi upor v luči dejstva, da je obdobje od vstopa v šolo pa do konca srednje šole namenjeno temu, da obdani s fantovsko družbo okrepijo svojo spolno identiteto, preden vstopijo v soočenje z nasprotnim spolom. V nasprotju s to naravno razvojno potrebo pa jih tako v šoli kot v Cerkvi silimo v mešane skupine, kjer praviloma zaostajajo za dekleti ali so celo tarča njihovega posmeha, kar ne vpliva dobro ne na njihovo samozavest, še manj pa na njihovo pripravljenost aktivnega vstopa v svet.

Moški v mama hotelu, fantje, ki so radi oblečeni kot njihove sodelavke, ki v svoji zmedenosti mislijo, da so geji. Ali pa na drugi strani fantki v moških telesih, ki letajo od cveta na cvet, za seboj pa puščajo potoke ženskih solza in otroške krvi. Zapuščene družine zaradi moške krize srednji let, ali pa družine, ki životarijo zaradi očetov in mož, odvisnih od pornografije, iger na srečo in drog, torej stvari, ki so se zgolj priključile alkoholu.

No, pa že slišim ugovore, da smo imeli alkoholno odvisnost pri možeh, še preden smo duhovnike prepričali, da se morajo smehljati od oltarja in ministrante silili, da se oblačijo v ministrantke. Drži, kajti možje so bili od časov razsvetljenstva vedno bolj odrivani iz mesta, ki jim ga je Bog namenil.

-Glava družine. Namesto tega so mu jo rajši odrezali skozi odhode v vojno ali v čezmerni odsotnosti iz družine zaradi dela, po možnosti kje v tujini.

-Varuh družine. Tega varuha so uspavali z argumenti, da moramo biti vedno povezovalni in odprti za tuje. Kaj če ti osvajajo ali celo nadlegujejo ženo; kaj zato, da tvoje otroke zapeljujejo – trpno vztrajaj, da bo ljubi mir pri hiši.

-Voditelj, ki svoje vodi skozi čeri življenja. Ne bodite smešni, v času diktature relativizma resnice sploh ni, vodi pa naj se kar vsak sam, kot se mu pač zdi. Če že kdo vodi, pa naj bodo to otroci, ki se bolj spoznajo na naš čas in njegove muhe.

In če se iz tega razširjenega zajema vrnem v cerkveno stvarnost. Kaj bo vedno bolj odkrito agresivna feminizacija prinesla v naše župnije? Vsekakor bo vedno manj ministrantov. Skrb za duhovne poklice? No ja, ni hudega, bodo pa laiki prevzeli župnije, se nekje slišala govoriti modrega prelata. Kaj maša, kaj spoved? Saj bomo imeli besedno bogoslužje in prijetna druženja, kajne?

Drugi najdejo tolažbo v tem, da pa bodo ministrantke morda odkrile svoj duhovni poklic, ki bo, kako prikladno, enkrat prerasel v duhovniškega, ko bodo časi bolj zreli…

A kaj, ko vemo, da je naš Gospod postavil pač moške apostole, čeprav je bilo v njegovem času veliko kultov, ki so imeli duhovnice. Naključje? Pozaba ženske in njenega dostojanstva? Nikakor. Jezus je velikokrat govoril z ženskami in to ko so bile ravno sredi svojih vsakdanjih opravkov. Iz tega bi lahko sklepali, da je ženska v svojem bistvu laik. S smislom za konkretnost in finim očesom za detajl. Z gnanostjo k drugim, ki potrebujejo njeno pomoč. Povedano lahko oriše ena podoba – mati Terezija.

Še več, ženski vzor je Marija, ki ni Velika duhovnica, temveč Tolažnica, Pomoč, Steber, Skrinja, Vrata itd. Cerkev z naukom, zakramenti in strukturami je zgradil Jezus, veliki Duhovnik s pomočjo apostolov in njihovega nasledstva. Oboji smo obdarovani z enakim dostojanstvom Božjih otrok.

A nismo isti. Smo moški in ženske. Z darovi, ki so dopolnjujoči se. Ko se v svoji različnosti srečajo, so rodovitni. In če to sprejmemo, bodo polne življenja tudi naše družine, naše župnije, naš narod, naša Cerkev.

sreda, 17. avgust 2016

Vabilo: Tradicionalna latinska maša v Grosuplju, 24. avgust 2016






Tokratna sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. bo darovana na god sv. Jerneja, apostola. Evzebij v svoji Cerkveni zgodovini piše, da je Jernej deloval v Indiji in sosednjih deželah, kjer je pretrpel mučeniško smrt.

Stara cerkev sv. Mihaela stoji na griču. Okrog nje je pokopališče, poleg pa župnišče in nova cerkev. Parkirišče je prostorno. Za vse, ki uporabljate GPS, sporočamo tudi naslov župnije: Hribska pot 6, 1290 Grosuplje.

Uro pred mašo bo tudi možnost za sveto spoved.

petek, 12. avgust 2016

Tradicionalna liturgija: Trst - Vnebovzetje 2016

V Trstu, v cerkvi blažene Rožnovenske Marije, piazza Vecchia, bo urnik tradicionalnih svetih maš v večdnevnem praznovanju Vnebovzetja preblažene Device Marije:
Sobota, 13. avgust:
19.00 brana sveta maša s petjem za 13. nedeljo po Binkoštih

Nedelja, 14. avgust: 
19.00 slovesna sveta maša z gregorijanskim petjem za praznik Vnebovzetja prebl. Device Marije

Ponedeljek, 15. avgust:
10.00 brana sveta maša za praznik Vnebovzetja prebl. Device Marije
18.30 slovesne večernice

Torek, 16. avgust:
9.00 slovesna sveta maša za god sv. Joahima, očeta prebl. Device Marije

ponedeljek, 08. avgust 2016

Malomarna duhovnost



Dr. Peter Kwasniewski

Sv. Leon Veliki pravi, da tisti, ki opusti željo po napredovanju, zaide v nevarnost nazadovanja. Sv. Bernard iz Clairvauxa mu pritrjuje: stati pri miru na poti k Bogu pomeni hoditi vzvratno. Vsi smo v nevarnosti, da začnemo popuščati, nazadovati, da postanemo samozadovoljni in ošabni. V duhovnem življenju ni počitnic, čeprav si morda včasih želimo, da bi bile, skušnjava pa nas vedno vabi, da bi si jih vzeli. A to pomeni implicitno zanikati Boga, ki je očiščujoči ogenj in goreči premog, vedno blizu in pripravljen, da nas prenovi, če se mu le prepustimo. Iz tega razloga se moramo dobro zavedati nevarnosti duhovne malomarnosti, ki jo tako zelo spodbuja neformalna oz. »sproščena« liturgija v večini današnjih župnij. Ta neformalnost se kaže v malomarnosti, s katero verniki vstopajo v svetišče oz. prezbiterij, pri prejemanju sv. obhajila, pri medlem povzdigovanju hostije in ostalih znakih plitke vere v realno prisotnost, pri splošnem »kolegialnem« vzdušju med pozdravom miru, v pomanjkanju tišine pred in po maši ter v številnih podobnih gestah in splošni drži. Bog postane »eden izmed nas« na popolnoma napačen način. Kristus sodobne župnije je človek – in samo človek. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, novi misal izraža skorajda arijansko držo.

Primerjajmo vse to s spoštljivostjo, ki jo duhovnik in verniki izkazujejo božji besedi med branjem evangelija ter svetišču na splošno v tradicionalnem obredu. Primerjajmo s čudovitimi darovanjskimi molitvami, s pogosto rabo kadila, z rimskim kanonom, ki vsebuje številna znamenja križa ter spoštljivo povzdigovanje hostije in keliha. Pri tem sploh še nismo omenili obsežnih priprav, ki jih duhovnik in verniki opravijo pred vrhuncem mašne daritve: asperges (kropljenje vernikov z blagoslovljeno vodo pred začetkom nedeljske sv. maše), molitve pred oltarjem, lavabo ob spremljavi psalma. Skozi omenjena ritualna dejanja človek prizna nadvlado Boga in njegovo transcendentalno skrivnostnost, prosi, da bi ga smel častiti, prosi, da bi lahko vredno daroval oz. sodeloval pri daritvi, ki jo Sin v svoji človeški podobi daruje Sveti Trojici. Tradicionalna liturgija tako ne izraža le pravilne teologije, temveč tudi pravilno antropologijo. Antropologija, ki jo uteleša stari obred skupaj z množico spremljevalnih navad in zakonov, je zamaknjena, vertikalna in pokorna Bogu, kot je tudi »dignum et iustum«. Nasprotno je antropološka usmerjenost, ki jo izraža novi mašni obred, zaradi svoje inkulturacije v sodobne zahodne vrednote racionalistična, imanentistična, horizontalna in gospodovalna. Sveto podreja humanističnemu zakonu »skupnosti«. Tradicionalni rimski obred, veličasten in hieratičen, slavi in časti križanega Gospoda ter tako pred oči in ušesa vernikov neposredno izpostavlja neskončni paradoks. Mar sedanji redni obliki maše to enako dobro uspeva?

Številne molitve in rituali v redni obliki rimskega obreda (»novus ordo«) so nesorazmerni z darovanjem, ki poteka med mašo; rekli bi lahko celo, da so od njega izolirani. Forma in vsebina liturgije si nasprotujeta, tako da je naša vera o resničnem dogajanju – vera o resnični naravi maše, ki jo potrjujeta tako tridentinski, kot tudi II. vatikanski koncil – le slabo izražena skozi konkretno obliko liturgije. V tradicionalnem obredu sta oblika in vsebina skladni, lahko bi rekli, da živita v simbiozi. Stara oblika s svojim bogatim simbolizmom in brezštevilnimi drobnimi subtilnostmi predstavlja dolgotrajno zapeljevanje duše, ki jo počasi prepričuje in vabi naprej, vodeč jo po poti do mistične poroke, do nebesnega poročnega slavja.

Nekoč sem imel priložnost poslušati nekega škofa uniatske Cerkve, ko je govoril o zrelosti, ki jo morata izkazovati ženin in nevesta, če želita postati »uspešna« zakonca. Izpostavil je predvsem zmožnost žrtvovanja iz ljubezni ter poudaril, da noben zakon ne more propasti, če imata oba zakonca to vrlino. Kasneje je dodal, da na božansko liturgijo nikakor ne smemo gledati kot na nekaj, kar moramo opraviti karseda hitro in učinkovito, temveč kot na mesto, kjer se budi ljubezen do Boga ter ljubezen do bližnjega. A ne skozi površen poskus biti »prijateljski«, temveč skozi svečanost in pomenljivost obreda samega, ki v dušo vtisne zgled, ki nas ga je naučil Kristus z besedo in dejanjem. Škof je bil prepričan, da se kriza zakona, rezultat pomanjkanja duhovne zrelosti, moralne resnosti in trdnosti sprejete odločitve, odraža v krizi same liturgije, ki je rezultat podobnih pomanjkljivosti. Prav tako je bil prepričan, da lahko zakonsko in družinsko življenje ponovno vzcveti le, če se bodo zakonci ponovno vključili v formalno liturgično življenje. Ko se ljudje globlje posvetijo v skrivnosti vere skozi vredno liturgijo, začnejo odpadati tudi rutinski antagonizmi, saj so verniki vpeljani v realnost, ki presega njihovo lastno bit in življenje.

Članek predstavlja  rahlo prirejen odlomek iz knjige dr. Petra Kwasniewskega Resurgent in the Midst of Crisis. Sacred Liturgy, the Traditional Latin Mass and Renewal in the Church, str. 22-24.

ponedeljek, 01. avgust 2016

TLM Sveti Tomaž, 24. 7. 2016



Že dolgo je med nami tlela želja, da bi se skupaj odpravili na obisk k Svetemu Tomažu pri Ormožu, kjer službuje župnik, ki je naš prijatelj, podpornik in dobrotnik. Vsled nepričakovanim odpovedim se je manjša zasedba neupogljivih soparnega nedeljskega jutra zbrala na farnem dvorišču pred cerkvijo. 

Že predhodno pripravljena cerkev je omogočila umirjeno pripravo ministrantov. Medtem je nekaj ljudi lahko pristopilo k sveti spovedi. Ob spremljavi ubranega ljudskega petja so mašnik in ministranti pristopili k božjemu oltarju, k oltarju, ki razveseljuje njihovo mladost.  

Pri pridigi je župnik z nami delil pričevanje tujega duhovnika. Z župnikovim dovoljenjem pridigo v celoti objavljamo na koncu prispevka. Okrepčani po svetih skrivnostih smo se po sveti maši preselili v župnišče, kjer smo ob hladnem okrepčilu vsi skupaj spregovorili nekaj besed in se med seboj še malo bolje spoznali.
Temu je sledilo kosilo ob dolgem pogovoru – kakor je v navadi, ko se, ob zavedanju, da se še dolgo ne bodo videli, srečajo stari prijatelji.

Pridiga:

Hvaljen Jezus! Dragi bratje in sestre. Ta teden sem na internetu našel razmišljanje duhovnika, velikega zagovornika tradicije v Cerkvi oz. tradicionalne liturgije. Želel bi vam posredovati njegovo zgodbo. Takole je povedal: »Ko sem bil torej star 6 ali 7 let, smo se v vrtcu igrali na čudovitem igrišču, posebno na toboganu. Takrat se mi je porodila ideja, kako izboljšati tobogan. Imeli smo neke večje oljne posode, ki si jim lahko izrezal vrh in dno, da si lahko splezal skoznje. Moja ideja je bila, da bi te posode pritrdili na koncu tobogana, tako da bi ga s tem dejansko podaljšali v neke vrste tunelček. S prijatelji nam je bilo to všeč in ko smo se spustili prvič, je bil to blazen uspeh. Tobogan smo izboljšali. Pri drugem poskusu je prijatelj Janez z brado zadel v rob posode in se poškodoval. Odrasli, ki so najprej menili, da ne delamo nič napačnega, so ob krvi in kričanju seveda pridrveli, in spomnim se, da so vprašali: “Kdo je to storil?” Vsi prijatelji so pokazali s prstom name in rekli: “Steve je to storil.”


 To je bila torej moja prva izkušnja s tem, kaj se zgodi, ko se ljudje nečesa lotimo in mislimo, da lahko stvar izboljšamo. Mislimo, da lahko napredujemo, ko si prizadevamo z lastnimi močmi – a hitro se zgodi, da se nekdo poškoduje. No, ob tem otroškem dogodku se je nekdo tudi dejansko poškodoval. Seveda ljudje zmoremo in lahko stvari izboljšujemo, nadgrajujemo, z iznajdljivostjo, ki nam je dana od Boga, z našim intelektom in radovednostjo. Vendar pa, ko pridemo do področja vere, je mišljenje, da lahko nekaj nadgradimo oz. da lahko vero izboljšamo, lahko zelo nevarno. V svojem lastnem duhovnem razvoju sem spoznal, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Začel sem odkrivati, kdo je On, kaj pomeni njegov klic, kaj poklicanost, kaj Cerkev. To me je privedlo do preučevanja oz. poglabljanja v avtoriteto. Začel sem iskati in odkrivati Cerkev, ki nam je dala vero, skozi vsa stoletja, ob vseh ljudeh. Cerkev dejansko predstavlja hrambo Resnice o Jezusu Kristusu, tega, kar je On za nas storil in kaj to pomeni za nas in kako naj mu sledimo in postajamo del Njega in novega stvarstva. Moja ljubezen do tradicije in tradicionalne liturgije ni bila le nek dar od nekdaj.

 Spomnim se, da v času odraščanja v srednji šoli sploh nisem maral tradicionalne liturgije. Imel sem dekle, s katero sva hodila v karizmatično cerkev dvakrat ali trikrat na teden, kar mi je bilo zelo všeč. Menil sem, da so bili ljudje tam vdano in iskreno pobožni in njihova božja služba je bila nasprotje vsega staromodnega, česar sem bil dotlej vajen. Spomnim se, da sem staršem rekel, da ne maram več cerkve v domači župniji, in da hočem tam, kjer je vse živo, inovativno in sveže. Spomnim se, kako sem v času fakultete eksperimentiral z liturgijo, postal voditelj mladinske skupine, referent za mlade in kot duhovnika me je zanimalo, kako lahko celo izboljšam liturgijo. A to me je vrnilo nazaj k tisti prvotni fazi, ko sem spoznaval, da se z “izboljševanjem”, popravljanjem tistega, kar nam je bilo dano, kar je bilo določeno, lahko kdo tudi zares poškoduje. Sam se lahko poškodujem. Če mislim, da lahko stvari izboljšam, pomeni, da sem jaz zadnja avtoriteta. Potem je to nevarno.

 V svojem raziskovanju tradicij, Resnice, temeljev in stabilnosti Cerkve sem se pobliže spoznal z liturgijo. Ko torej v tej župniji obhajamo tradicionalno liturgijo, je ne obhajamo zato, ker je lepa (kar sicer je!), ne zato, ker je stara (kar prav tako je), ampak zato, ker ima za seboj stoletja uporabe in stoletja prakse, in prihaja k nam s cerkvenim pečatom dovoljenja in gotovosti, da če boš temu sledil in ostal temu zvest, se bo posledično učila tudi katoliška vera, da bo učenje zdravo, da boš oblikovan, da boš povezan z Bogom in z absolutno gotovostjo boš prejel milost našega Gospoda po zakramentih, ki so nam bili dani po Njem. Vse, kar delamo v liturgiji, VSE, vsak gib, vsaka beseda, vsak delček obreda, je povezano z avtoriteto, povezano z razlogom, vzrokom. Ni nekaj, kar si izmišljujem sam v svoji pisarni – kar tako sproti –, pač pa smo tukaj vpeti v nekaj veliko večjega, kakor smo mi sami. In to rešuje mene pred samim seboj, rešuje župnijo pred menoj, rešuje skupine in občestva, ki mislijo, da lahko obhajajo čaščenje Vsemogočnega Boga bolje od vseh predhodnih generacij, da ga lahko izboljšajo z lastnimi idejami. 

Morda imamo dobre ideje, kako izboljšati razumljivost, dostopnost, kako bolje širiti Besedo, a če se ob tem dela vse na novo in vse od začetka, potem delamo stvari po svoji podobi, potem postane to odsev tega, kar smo mi, in ne pravo čaščenje Vsemogočnega Boga. Eden od razlogov, zakaj imam rad “Ad orientem” – obhajanje evharistije obrnjen k oltarju –, je ne le zato, ker je tako zapisano v molitveniku, v rubrikah, ampak mi to odpravi tudi skušnjavo, da bi želel biti zabavljač, odpravi mi željo, da bi bil karizmatičen, da bi iskal očesni kontakt med sveto mašo. Namesto tega se lahko osredotočim na to, k čemur sem poklican, k oltarju, h križu, moje oči so pripete na križanega Gospoda, osredotočen sem na Njega – vsi smo obrnjeni k Njemu. 

Vsi smo obrnjeni v tej Božji smeri. Moj najlepši trenutek pri sveti maši je povzdigovanje keliha, kjer lahko v odsevu srebra vidim občestvo za seboj. Vem, da je moje delo in moj poklic kot duhovnik darovanje Žrtve – zanje, za občestvo. Stati v tem prostoru med Bogom in ljudmi. Izpolniti to vlogo, ki mi jo je dal naš Gospod. To je močno, globoko in zdravo učenje, dobra teologija, ki nas oblikuje in odkriva tančico Božjega videnja, česar jaz ne morem ustvariti. Tega si ne morem sam izmisliti. Gotovo je to način, kako moramo gledati in razumeti vse te gibe in poteze v obredih, v zakramentih. Niso skonstruirane, ne zmanipulirane, so darovi. Zato liturgijo praznujemo v pokorščini. Ko jo obhajam, ne želim, nočem biti inovativen, hočem biti zvest. In zato ljubim in sem tako goreč za tradicijo Cerkve in za liturgijo. Ker tukaj ne gre zame.«



AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...